Vojteh

Mineva desetletje, odkar je umrl Vojteh Ravnikar, nesporni protagonist slovenske arhitekture v obdobju zadnjih desetletij 20. in prvega desetletja 21. stoletja. Dobro poznan je pečat, ki ga je njegovo ustvarjanje pustilo na Primorskem, v njemu tako ljubi in arhitekturno fascinantni krajini, kjer je osnoval pretežni del svoje arhitekturne zapuščine. A v slovensko arhitekturno zgodovino se ni zapisal zgolj kot arhitekt, temveč tudi kot urednik, večkratni nagrajenec, predavatelj, mentor, intelektualec, svetovljan, družbeni kritik ter neumorni raziskovalec. Arhitekture se ni loteval zgolj z mislijo na njene tehnične in oblikovne vidike, temveč tudi skozi etične, družbene in estetske premisleke. S svojim prizadevnim delom kot urednik revije Piranesi in član uredništva AB – Arhitektov bilten, pa tudi kot vodja organizacijskega odbora Piranskih dnevov arhitekture, ter s prepričljivim osebnim in strokovno udarnim angažmajem, je vselej deloval povezovalno ter stremel k tvornemu dialogu. Ob celi kopici raznolikih interesov in sodobnih uvidov je v našem prostoru pomagal vzpostaviti teoretski diskurz, ki je združeval interdisciplinarna umetniška in druga področja. Povsem primerno je torej, da deseto obletnico arhitektove smrti obeležimo z razstavo, za katero so umetniška dela prispevale avtorice in avtorji z različnimi delovnimi ozadji in likovnimi izrazi, ki pa v okviru razstave ostajajo osredinjeni na figuro Vojteha Ravnikarja; razstava je tako zasnovana z mislijo nanj in njemu v spomin.

Raznoliko skupino razstavljajočih umetnic in umetnikov formirajo vizualni umetniki, arhitekti ter grafični oblikovalci, Ravnikarjevi prijatelji in sodelavci, ki se svojega kolega in mentorja spominjajo skozi osebne meditacije, pa tudi predstavniki srednje generacije, ki arhitekta osebno niso poznali ter bodo tako prispevali lastne neobremenjene interpretacije na eni strani njegove arhitekture ter na drugi njega kot osebnosti. Prav ta je tista, ki ob bogati arhitekturni zapuščini ustvarjalkam in ustvarjalcem nudi mnoge iztočnice in jih nenazadnje tudi navdihuje. Predstavljena umetniška dela temeljijo na principih eksperimentacije in radovedne raziskovalne vneme ter so kot taka zvesta arhitektovemu izjemno odprtemu, širokemu in povezovalnemu duhu, ki se vedno znova omenja kot ključna odlika arhitektovega karakterja s strani tistih, ki so ga poznali. Razstava se spominja velikega Arhitekta, ki je razumel nujnost sodelovanja in kolektivnega dela, kar je danes vse prej kot samoumevno.